Kette, Dragotin: Tihe noči (4) - Druckversion +- Sonett-Forum (https://sonett-archiv.com/forum) +-- Forum: Sonett-Archiv (https://sonett-archiv.com/forum/forumdisplay.php?fid=126) +--- Forum: Sonette aus slawischen Sprachen (https://sonett-archiv.com/forum/forumdisplay.php?fid=396) +---- Forum: Slowenische Sonette (https://sonett-archiv.com/forum/forumdisplay.php?fid=408) +----- Forum: Dragotin Kette (https://sonett-archiv.com/forum/forumdisplay.php?fid=490) +----- Thema: Kette, Dragotin: Tihe noči (4) (/showthread.php?tid=6757) |
Kette, Dragotin: Tihe noči (4) - ZaunköniG - 26.05.2009 Dragotin Kette 1876 - 1899 Slovenien Tihe noči I Zakaj li pojem? Morda, da gospém se laskam, moji ljubi morebiti? Hm, morda hočem kam visoko priti, hm, morda pa še sam tega ne vem? O vem, da pojem le zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti, kar bi ne smel drugače poročiti ni ljubici kedaj in ne ljudem. "Kar poješ, to je vse lepo in dično" – tako dé ljudstvo – "ali ni resnično! To so sladke, gladke so laži vse skupaj!"... No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti! Če ti ne verješ, pa ti Bog oprosti, o ljubica, a srce, ti obupaj! II Kaj more biti bolj resničnega, kot naše duše glasni zdihi so? Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega sveta gredó, da vsi menihi so? Kaj veš, da blizu res kaj mičnega glasovi iz daljave tihi so? Lahko, da modreci sveta odličnega doma sorodniki pavlihi so... A duša naša – ta nikdar ne laže, in če se v govoru drugačna kaže, pove ti vso resnico en zdihljaj. In pesmi moje niso ne besede, zdihljaji so iz srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki raj. III Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško sonce v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce borno. Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti, oko približaj svoje čudotvorno, da soncu nagnejo se mu pokorno, in spleti liste nade zeleneče in rožice ljubezni pregoreče in lilije srca očitega... Dve rožici pa ti daruj mi tudi obraza ljubega, zakritega, dve liliji pa svojih belih grudi. IV Kedàr zagledam tvoje zorno lice, se duše moje čuden strah poloti, podobe se spominjam mučenice, ki zrl sem jo v svetišča temnem koti. Bilè so vse krvave ji nožice in lice bledo je biló siroti, ki šla po trnju v noči brez zvezdíce ob breznih po brezkončni, strmi poti samà... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje in fantazije, kdo se méni zanje, in brez pomena je podoba taka. Mogoče je, mogoče tudi ni, ej, tolikrat samotna duša plaka, ko v strastnih radostih telo drhti. |